Bilo je nekoč na deželi …, danes je v Vrtcu Antona Medveda Kamnik

(Hrana ni za tjavendan)

V Vrtcu Antona Medveda Kamnik, enoti Rožle skupaj z otroki obujamo spomine na stare čase. Raziskujemo, kaj vse bi od življenja nekoč vendarle lahko uporabili tudi v današnjem času ter našem vsakdanjem življenju ter se tako bolj pristno povezali s tradicijo kot tudi naravnim življenjem.

Bilo je nekoč na deželi, ko se ni metalo hrane stran, znali so jo ceniti, ljubiti in spoštovati do zadnje drobtinice. Kaj pa danes, ko nam ostane kruh, ga posušimo in iz njega naredimo drobtine?

Sprašujemo se, kaj se danes dogaja z nami, da zavržemo tako veliko količino hrane stran kot odpadek. Podatek iz leta 2017 za Slovenijo je zelo zaskrbljujoč, saj naj bi vsak Slovenec zavrgel kar 64 kg  hrane in od tega 40% še užitne.

V našem vrtcu se zavedamo, kako je pomembno, da otrokom privzgojimo spoštljiv odnos do žive in nežive narave, posebej še do hrane, ki je naša dragocena dobrina. Ob tem se sprašujemo, če je res dobrina, glede nato kakšen odnos imamo do nje?

Otroke smo skozi zgodovino popeljale, kakšen odnos so imeli naše babice in dedki do hrane. Otrokom smo v telovadnici postavile razstavo z naslovom »Bilo je nekoč na deželi - Hrana ni za tjavendan«. Zbirale smo stare predmete kot so »deže« za shranjevanje ocvirkov ali masti, ribežen za repo in zelje, sekalnik za čebulo, česen, stiskalnik za krompir, mlinček za orehe in meso, sita, peharje, košare, lončene in glinene posode, pletenke, burklje, lopar, omelo za peč, petrolejko, likalnik na žerjavico, sirkovo metlo, otroški vozek za prevoz pridelkov iz njive, mizo in stole, lavor in škafec za umivanje, strgalo za pranje perila, stare kuharice in ročno napisane recepte od kuharice, ki je hodila kuhati na poroke. Iz vseh teh predmetov smo želele otrokom približati življenje naših prednikov v črni kuhinji. Otroke smo seznanile, kakšno veliko vrednost imajo te predmeti, da jih je nekdo uporabljal in spoštoval več kot 100 let, da si jih še zdaj lahko ogledamo in da imajo še danes tako funkcijo kot nekoč. S tem smo otrokom prikazale spoštovanje do kulturne dediščine in če je nekaj staro in ne potrebujemo več, ne vržemo kar v smeti.

 Pred ogledom razstave smo otrokom posredovale kratka in jasna navodila, da gledamo z očmi in ničesar ne prijemamo, da se stvari ne poškodujejo, ker so zelo dragoceni predmeti naših prednikov. Otroci so z velikim navdušenjem spoznavali našo kulturno dediščino. Strokovne delavke smo otrokom prikazale, kako se vrtijo mlinčki za mletje orehov in mesa, kako se riba zelje in repa, kako je bila na mizi le ena skleda in okoli številne žlice, da so bile punčke narejene iz ličkanja, zakaj so potrebovali peharje, lopar, strgalo za žerjavico, omelo za peč, kako so z burklami potiskali v peč posodo in jo jemali ven, kako so prekajali meso, klobase, da so jim podaljšali rok uporabe, ker ni bilo elektrike, še manj pa zamrzovalnih skrinj in hladilnikov. Spoznali so črno kuhinjo in vse pripomočke za osebno higieno lavor, lesen škafec za kopanje in strgalo za ročno pranje perila. Ogledali so si od glinenih do lončenih posod, »modul« za potico in posebne posode in modelčke za peko peciva ob posebnih priložnostih, kot je bila poroka ali krst v družini. Med zbirko predmetov imamo stare recepte ročno napisane, od prababice, ki je kuhala na porokah in stare kuharice ter petrolejko za osvetljevanje prostorov.

 Otrokom bomo na razstavi postavile še slikarski atelje, kjer bodo ustvarjali v različnih likovnih tehnikah, kot nekoč (risali s peresi in ogljem ter kiparili z glino). Projekt »Hrana ni tjazaendan«, ki jo vodi Ekošola nas usmerja, da otroke navajamo, da si vzamejo toliko hrane, kot jo dejansko pojejo, da hrana ni in ne sme biti odpadek, da iz ostankov hrane pripravimo novo jed. Pa tudi če je samo razbita buča, ki smo jo razbili pri ruski ljudski pravljici, v lutkovni predstavi »Razbita buča«.  Po predstavi bi lahko pristala v zaboju za biološke odpadke oz. na kompostu. Iz nje pa smo  v vrtcu pripravili odlično juho, ker je bila buča velika in je še ostala, smo iz nje naredili še bučkine piškote, semena posušili, nekaj  pojedli, ostala semena pustili za spomladansko setev. Tako smo porabili  razbito bučo iz lutkovne predstave do zadnjega koščka.

S projektom »Bilo je nekoč na deželi – Hrana ni tjazaendan«, bomo še nadaljevali zelo intenzivno cel februar in še naprej. Otroci se v vrtcu srečujejo s hrano od zajtrka do popoldanske malice in imajo priložnost spoznati, kako v vrtcu spoštujemo hrano. Največjo vlogo pri odnosu s hrano imajo starši. Njihovo rokovanje in spoštovanje hrane ter zgled v vrtcu bo obrodil najboljše navade. Otroke navajamo, da bodo spoštovali in cenili hrano, ter ohranjali kulturno dediščino. S tem pripomoremo, da ne bodo delali smeti po nepotrebnem in stvari metali stran, ampak se stvari lahko popravijo ter jim damo novo priložnost. Dedki in babice iz »časov črne kuhinje« so nam lahko dober zgled.

Zapisala: Helena Virant

Fotografija: Simona Ftičar